Kekovih 4-4-2 in razlogi zakaj tudi staromodni način igranja lahko deluje dobro
Kekovih 4-4-2 in razlogi zakaj tudi staromodni način igranja lahko deluje dobro
Predstavljam taktično analizo rezultatsko uspešnih kvalifikacijskih tekem slovenske reprezentance
Slovenija je v kvalifikacijah za EURO 2024 sinoči dosegla že 4. zmago na šestih tekmah. Tako se s 13. točkami (sicer nabranih v skromni skupini) poslužuje tudi svojega najboljšega točkovnega izkupička po takem številu tekem v svoji zgodovini igranja v kvalifikacijah. Zdi se, da vsaj rezultatsko ekipa napreduje, od junija 2022 so na 12. tekmah Slovenci namreč izgubili samo enkrat. Prav na lanski junijski domači tekmi s Srbijo v Ligi Narodov, ko sta si ekipi razdelili točki z izidom 2-2 (in ko se je mini-preporod rezultatov začel dogajati), pa se je zgodila Kekova taktična reformacija.
Selektor se je namreč odločil, da je kompliciranja in mešetarjenja po ekipi dovolj, prvič v svojem drugem mandatu na klopi Slovenije pa je model igre pripravil na dejstvu, da bo primarna slovenska igralna postavitev znova temeljila na sistemu 4-4-2. Torej na način, ki je že 10 let nazaj veljal za zastarelega, a vseeno na način, ki je izkušenemu Keku najbolj pri srcu. Vprašanje je, zakaj kljub precejšnjim primankljajem in antimodernizmu tovrstne taktične postavitve, ta pri Slovencih še vedno dobro deluje? Uspešno izvedbo in nekatere njene primankljaje raziskujem v spodaj zapisanih točkah:
KOMBINACIJA ŠPORAR-ŠEŠKO
V osnovni igralni formaciji 4-4-2 se kot prva velika prednost za igralce pojavlja možnost številnih medsebojnih partnerskih kombinacij. Preprostost sistema namreč omogoča dobro povezanost na terenu, vsak igralec ima pred sabo in ob sebi vsaj enega partnerja, s katerim sodeluje večino časa tekme. To, da na igrišču stojijo blizu drug drugemu, sploh v redkem ritmu tekem in manjku treningov, igralcem v reprezentančnih dvobojih prinaša veliko lažji način uigravanja skozi same tekme. Najbolje se v slovenski vrsti to odraža v napadalnem paru Andraža Šporarja in sploh Benjamina Šeška, ki je po spremembi sistema praktično eksplodiral. Vsaj eden od njiju je gol tako zabil na zadnjih osmih od enajstih reprezentančnih tekem, ki sta jih odigrala.
Partnerstva v napadu so dolgoletna nogometna tradicija, že dolgo pa v Sloveniji ni bilo podobnega, kot med seboj sodeluje naveza ŠŠ (Šporar-Šeško). Če en ne zabije, drugi podaja in obratno. Napadalna naveza dobro deluje predvsem zaradi odličnega občutka za prostor in čas na igrišču, prav tako pa se oba med seboj lepo dopolnjujeta. Kombinacija podobnih napadalnih repertoarjev obeh napadalcev pomeni, da se podobne efektivne poteze za kreiranje priložnosti ponavljajo - znova in znova in znova v okviru ene tekme. Najenostavnejše je to prikazati na primeru prvega gola s Severno Irsko, ki je potekal v treh hitrih korakih:
1. Šeško sprejme žogo:
2. Šporar se odpre in steče za hrbet branilcev:
3. Šeško mu žogo odloži v prazen prostor in skreira izjemno priložnost:
Še v bolj nazornem posnetku:
PETAR STOJANOVIĆ IN KEKOVA GENIALNA IDEJA
Skozi celo kariero je Petar Stojanović veljal za prodornega, a defenzivno izredno naivnega desnega bočnega branilca. No, pravzaprav to vlogo v klubu opravlja še danes, v dresu Sampdorie v 2. italijanski ligi pod vodstvom Andree Pirla namreč predstavlja prvo izbiro na tem igralnem položaju.
A pri nas gre to malce drugače, priljubljeni “Stojke” namreč pod Kekovim novim/starim igralnim modelom predstavlja največji kreativni ustroj reprezentance in igra nekoliko višje, kot krilni nogometaš.
Svoje bolj obrambne naloge na desnem boku zadaj sedaj opravlja Žan Karničnik, a v napadu 27-letni novopečeni (z izjemo tekem proti San Marinu) krilni nogometaš praktično samostojno pokonci drži intenzivnost na boku. To pokažejo tudi izboljšane napadalne statistike. Precej več je preigravanj in manj napak skozi tekme v primerjavi s preteklostjo, Stojanović veliko prispeva tudi pred nasprotnikovim golom:
Sprememba je Slovenijo vsaj delno stabilizirala tudi v obrambi, kjer tako Stojanović dela z manjšo vlogo in pušča zadaj manj lukenj, tako da si lahko Kek spredaj privošči drznejšo in napadalnejšo postavitev. S svojo agresivnostjo Stojanović prispeva veliko v obe smeri, prav gotovo pa ga Slovenija zelo potrebuje visoko zgoraj, kjer mu sistem omogoča večjo svobodo v igri. Svojo intenziteto in aktivnost na nasprotnikovi polovici je v teh kvalifikacijah denimo pokazal proti Severni Irski, ko je svoj zadetek ustvaril praktično iz ničesar:
ENOSTAVNOST PRITISKA NA NASPROTNIKE
V fazi napada je 4-4-2 precej nestandardna postavitev, obrambno pa je to sistem, ki je trenutno uveljavljen pri veliko elitnih ekipah na svetu. V klubskem nogometu Barcelona, Manchester City, Aston Villa in Liverpool denimo radi uveljavljajo takšno obrambno strukturo, to pa se dogaja predvsem zaradi efektivnosti in fleksibilnosti pressinga, ki se ga lahko ekipe po tem poslužujejo.
Keku je ta formacija blizu, ker omogoča odličen nadzor nad nasprotnikovo obrambo. Slovenija namreč tako zadnjo linijo nasprotnikov (ki večinoma zadaj igrajo s štirimi nogometaši) v srednjem bloku (torej nekje v bližini kroga sredine igrišča) lahko pritiska na način mož-na-moža. Igralci Slovenije tako pogosto nadzirajo nasprotnike, ki težko gradijo igro preko svojih vezistov in morajo napadati z veliko dolgimi žogami, poslanimi iz zadnje linije. To zmanjša možnosti nevarnih napadov, ki bi lahko slovensko obrambo s preboji skozi sredino tudi ogrozili. Tak način pritiska je tako uporaben predvsem proti ekipam, ki igranja z žogo v nogah niso vajene in jim žogo lahko hitro vzameš. Prikaz dobrega pritiska in nadzora nad igro, ki prihaja iz opisane obrambne pozicije, je dobro viden na spodnji sliki.
Slovenija je tako vedno v dobri priložnosti za tranzicijo, v primeru napake zadnje linije nasprotnika ob grajenju igre, se štirje najbolj napadalno ozrti nogometaši lahko hitro znajdejo pred nasprotnikovimi vrati in ustvarijo priložnosti za zadetke. Tu Kek stavi na veliko prednost obeh napadalcev, ki s svojo izredno hitrostjo blestita predvsem v tranzicijski igri. Primer izkoriščanja napake branilcev in hitrega uspešnega protinapada je bil znova lahko opazen na tekmi s Severno Irsko:
ŠE VEDNO NI VSE POPOLNO
A vse našteto še ne pomeni, da je slovenska igra blizu optimizaciji na visokem nivoju in temu primernem končnemu rezultatu. Sistem je v napadalnem smislu zelo omejen in priložnosti zahteva iz protinapadov ter izjemno direktnih podaj, saj sploh v grajenju igre iz zadnje linije vezistom onemogoča nadzor nad igro in pogoste stike z žogo.
Elšnik in Gnezda Čerin, ki kot par na sredini igrišča začela zadnje tri reprezentančne tekme, se tako večkrat znajdeta v položaju, ko jih nasprotnik nadštevilči pri tem ko prejmeta, ali pa želita sprejeti žogo. Primanjkuje jima možnosti igranja s kom drugim kot med seboj ali proti nazaj, večkrat pa se med tekmami zdi, da pravega učinka na samo igro nimata. Na tekmah s Severno Irsko in Dansko sta tako skupaj izvedla zgolj 59 oz. 61 točnih podaj soigralcem, v najboljših evropskih ligah je to število, ki je na tekmo pričakovano zgolj s strani enega moža, ki igra na njunih položajih. Spodaj je tudi vizualno prikazana nemoč, v kateri se večkrat znajde slovenska vezna linija, ko želi igro graditi od zadaj.
To tudi pomeni, da so za organizacijo igre od zadaj večinoma zadolženi slovenski branilci, saj podaje v vezno linijo ob številčnem primankljaju pomenijo veliko tveganje, da ekipa prejme gol. Nihče od Kekovih najpogosteje izbranih branilcev v tem kvalifikacijskem ciklusu ne velja za izvrstnega kreatorja na žogi, tako da se Sloveniji zelo pogosto dogaja, da pravega nadzora nad igro ni. Če kot osnovno merilo za suveren nadzor na sredini igrišča uporabimo odstotek posesti žoge, lahko vidimo, da je Slovenija denimo višji odstotek posesti od nasprotnika zbrala zgolj na štirih od zadnjih 12. tekem.
Na teh štirih tekmah so bili nasprotniki San Marino (2x), Kazakhstan in Finska, vsi pa bi lahko bili kategorizirani kot ekipe z objektivno precej slabšimi posamezniki kot Slovenija. Prav Finci so najbolje opazili očitno pomankljivost sistema in pomanjkanja suverenosti slovenske vezne in obrambne linije in z dobro premišljeno taktiko ter protinapadi varovancem Matjaža Keka v juniju zadali njihov edini poraz v letu 2023 (Slovenija je v Helsinkih klonila z 2:0). Nazornost pogoste dominantnosti slovenskih nasprotnikov na igrišču po taktičnih spremembah lahko vidite v spodnjem grafu:
ZAKLJUČNO MNENJE IN NAPOVED ZA NAPREJ
Slovenija v tem trenutku ne velja za nogometno velesilo, a zdi se, da ob enostavnem in taktično discipliniranem igralnem sistemu zna delovati kot trdna ekipa. Četudi se da igrati bolje, predvsem na sredini igrišča, so lahko navijači zadovoljni s Kekovimi idejami, ki vsaj trenutno prinašajo večjo stabilnost na večini igralnih položajev.
Zanimivo bo videti, če lahko oktobrska tekma proti Finski pokaže nekaj prilagajanja na pasti, ki jih je že v prvi tekmi nastavila ekipa, ki trenutno Sloveniji najbolj grozi glede uvrstitve na EURO. V kolikor se, predvsem v fazi grajenja igre, omogoči lažji prehod proti nasprotnikovemu golu, bi si upal trditi, da bo Slovenija uvrstitvi na prihajajoče evropsko prvenstvo zelo blizu.